Večkrat smo že od naših strank dobili sledeče vprašanje. Poslovni partner nam za poravnavo obveznosti ponuja asignacijo. Kaj naj naredimo, da bi bilo prav?
Nič posebnega. Preverimo ali so podatki o dolgu in dolžniku pravilni in v kolikor so, zadevo podpišemo in čakamo denar.
Sama pogodba o asignaciji spada v isto skupino kot so pogodba o kompenzaciji in cesiji. Seveda so razlike, ki se predvsem kažejo v tem, kdo je udeleženec in kako se obveznost poravna. Da bi lažje razumeli, bomo v nadaljevanju pojasnili vsako posebej.
Kompenzacija
Najbolj enostavna in najbolj razumljiva je kompenzacija. Imamo dva podjetja, ki imajo eno do drugega medsebojne terjatve in obveznosti. Ta dva podjetja se dogovorita, da bosta terjatve in obveznosti medsebojno pobotali. Da bi to lahko naredili, morajo terjatve in obveznosti izpolnjevati določene pogoje in sicer:
– Stranki v pobotu morata biti druga drugi hkrati upnica in dolžnica
– Terjatve in obveznosti morajo biti istovrstne
– Terjatve in obveznosti moratjo biti zapadle v plačilo
Samo kompenzacijo ponavadi izvedemo tako, da eno od podjetij pripravi predlog za kompenzacijo. V kolikor se druga stranka strinja, predlog podpiše in s tem je ponavadi kompenzacija zaključena.
V Obligacijskem zakoniku (OZ-UPB1 Ur.l. 97/07) forma listine ni predpisana. Mora pa iz listine biti vidna vsebina posla. Tukaj lahko dobite vzorec predloge o kompenzaciji.
Tukaj govorimo o enostavni kompenzaciji, kjer imamo dva udeleženca. Obstaja tudi verižna kompenzacija, v kateri je več udeležencev. Taka kompenzacija je veljavna samo v primeru, ko se vsi udeleženci strinjajo in se veriga v celoti zaključi.
Načeloma se šteje, da je obveznost poravnana na tisti datum, ki je določen v predlogu kompenzacije, oz. takrat, ko zadnji udeleženec podpiše kompenzacijo.
Cesija
Kot smo videli, kompenzacijo uporabimo, ko svoje terjatve in obveznosti pobotamo z obstoječim upnikom oz dolžnikom. Kaj pa naredimo, ko imamo obveznost do poslovnega partnerja A, hkrati pa imamo terjatev do poslovnega partnerja B. Partnerja A in B pa nimata medsebojne terjatve in obveznosti?
V takem primeru lahko uporabimo cesijo (odstop terjatev). Cesija predstavlja nedenarni način poravnave terjatve oz. obveznosti. V našem primeru bi naše podjetje preneslo svojo terjatev do podjetja B na podjetje A in s tem zaprlo svojo obveznost do podjetja A.
Torej, cesija je dejansko sprememba upnika. Upnik (naše podjetje) z pogodbo prenese svojo terjatev na novega upnika (podjetje A). Dejansko naše podjetje kot dolžnik poravna svojo obveznost tako, da odstopi svojo terjatev.
Naloga novega upnika (podjetja A) je da izterja dolg od dolžnika (podjetje B).
V pogodbi o cesiji se pojavljajo tri stranke in sicer:
– Dolžnik (cesus) – stari in novi dolžnik (Podjetje B)
– Upnik (cedent) – ki prenaša terjatev – odstopnik (naše podjetje)
– Novi upnik (cesionar) – ki terjatev prevzema – prevzemnik (Podjetje A)
Cedentu preneha obveznost do cesionarja in terjatve do cesusa z dnem, ko podpiše cesijsko pogodbo. Zato mora cesionar biti zelo pozoren na to, kdo je cesus. Oz. mora biti seznanjen z boniteto cesusa. Namreč v primeru neplačila, novi upnik terja dolžnika (cesusa) in ne tistega, ki je prenesel terjetev (cedenta).
Da bi bila cesijska pogodba veljavna, je dovolj da je podpišejo le cesionar in cedent. Seveda, o tem obvestijo tudi cesusa.
Asignacija
Asignacija je na prvi pogled zelo podobna cesiji. Vendar obstaja pomembna razlika.
Vzemimo zgoraj navedeni primer. Torej naše podjetje je in dolžnik in upnik, druga dva podjetja pa nimata medsebojnih terjatev in obveznosti. V primeru asignacije bomo kot upnik in dolžnik pooblastili svojega dolžnika podjetje B, da za naš račun plača dolžni znesek podjetju A .
Tudi pri asignaciji imamo tri stranke:
– Dolžnik (asignat) – Podjetje B
– Dolžnik podjetja A in upnik podjetja B (asignant) – naše podjetje
– Upnik (asignatar) – Podjetje A
Za razliko od cesijske pogodbe, morajo pogodbo o asignaciji podpisati vse tri stranke. Poleg tega, se šteje da je obveznost poravnana šele tedaj, ko asignat plača asignatarju. Zato je dolžnost našega upnika (asignatarja) je, da nas obvesti o prispelem plačilu od strani našega dolžnika (asignata).
| Zelo pogosto se v poslovanju pojavi sledeči problem. Naše podjetje izstavi račun podjetju ABC, račun poravna fizična oseba. Z nadaljnjim poizvedovanjem izvemo, da je omenjena fizična oseba lastnik podjetja ABC. Seveda, bi v tem primeru rekli, glavno da je denar sedel na TRR, ne glede na to kdo je plačal. Pa vendar zadeva vseeno ni tako preprosta. Če drugega ne, brez kakšne dokumentarne povezave, bi morali v takem primeru plačilo obravnavati kot avans in izstaviti avansni račun. V takem primeru bi v poštev prišla asignacijska pogodba. V tej pogodbi bi naše podjetje nastopilo kot asignatar (upnik). Podjetje ABC bi nastopilo kot asignant (dolžnik in upnik). Lastnik podjetja bi nastopil kot asignat (dolžnik). Seveda, priporočamo da lastnik podjetja uredi medsebojno pogodbeno razmerje z svojim podjetjem. Iz prakse vemo, da ponavadi to ni narejeno. |
